1 down, 2 to go

Ta vikend smo pod streho spravili enega velikih dogodkov to leto. In sicer Plezalni vikend pod Turo. Počasi ratuje ta vikend preveč obsežen. Letos smo uvedli novo stvar, ki nam je popestrila nedeljsko dopoldne in del popoldneva, reče se ji Adventure race - Tura.

Sam niti nisem bil dosti prisoten pri ostalih stvareh, sem pa pomagal pri izvedbi Adventure race. Organizirat kaj takega je bilo za nas prvič. Za papirje smo skori izgubili živce. Saj nam je zavod za varstvo narave dal dovoljenje za prireditev. Ampak so v svojem dovoljenju pripisali svoje mnenje, da bi vse skupaj končali malce prej (Lovska koča). in posledično nam je zato upravna enota izdala dovoljenje samo do lovske koče.
Največja fora je v tem, da je naša trasa potekala po asfaltni cesti Podnanos - Nanos, po kateri se za vikend pelje ogromno avtomobilov, ki zgleda da nič ne motijo narave. Na srečo smo z malce prigovarjanja le dobili dovoljenje do konca.

Ok. Da se vrnemo nazaj. Zadnji mesec imam v glavi tri velike stvari v glavi: Plezalni vikend, Poroka in Slovensko orientacijsko tekmovanje.
In poskušam reševati in delati za vse stvari, a mi ne ratuje ravno dobro. Največ časa mi je do sedaj pobrala poroka. Druga stvar je SPOT, plezalni vikend je bil ta zadnji na vrsti.

Sedaj se bo treba malce več posvetiti SPOT-u in ga počasi pripravit. več v prihodnjih dneh.

Zdaj pa končno je

Že dolgo je odkar sem prvič pomislil na orientacijo v okolici Podkraja. No potem je prišel trenutek da se bi lahko podili po tistem območju. A na žalost sem tekmo moral zaradi snega večkrat prestavit v dolino.

Ampak zadnji vikend je pokazal, da se je splačalo počakat. Kljub vsemu prestavljanju zaradi snega, sem bil primoran tekmo organizirat v snežnem Podkraju. Kar niti ni bilo tako slabo.

Ker mi je sneg zasnežil nekatere poti, sem bil odrezan od nekega področja. Pa časa za postavitev celotne proge ni bilo. Treba je bilo improvizirat. Start in cilj postavit na sonce, kakšno točko črtat in podobno.

Ob 6h sem bil že v Podkraju v samih telovadnih copatah in začel postavljat točke. Že takoj ko sem videl da je še kar nekaj snega okoli sem vedel, da ideja o telovadnih ni dobra. A kaj ko poti nazaj ni bilo. Bom pa malo zmrzoval, sem si rekel in šel naprej.

In če se mudi se ponavadi nekaj gvišno zalomi. In tako se je tudi meni. Postavim 2. kontrolno točko, vse vredu. grem že vsa pomirjen nazaj proti startu in kar naenkart vidim, da točka ni na pravem mestu. In laufam v snegu, udira se mi a nekako prisopiham do vznožja vzpetine. Na vrh sem se komaj privlekel. Nato pa dol in na drug hrib. Na start, kjer so me že čakali sem se komaj privlekel. Jst pa še nimam postavljene zadnje točke. Šit.

No pa začnemo. Piha jst zmrzavam in ekipe počasi pošiljam na pot. Časa za pridet na cilj 4h, 6KT, en kup snega v gozdu in točke, ki niso normalno nevem kako zahtevne. Ko vse ekipe odpravim se začne doba čakanja in postopanja okoli cilja.

No in kot vgrozljivkah vse ekipe pridejo na cilj 5 min do 12h. Tik preden bi bile diskvalificirane pridejo ena za drugo. Še bolj zanimiv je rezultat iskanja. Naše ekipe so dobile samo prvo točko, pa še to sem v naglici napačno postavil.



Na zgornji sliki je vidno kako se lahko hitro malo orneš in že si v napačni smeri. Smer hoje je bila iz WP003 proti WP007 po spodnji poti. Na WP007 sem nameraval priti po približku kot jo kaže rdeča linija, a sem se nekje mal zavrtel in naredil veliko ovinek. tekmovalci so imeli smer iz WP007 na WP003 po zgornji poti.

vikend ki ga ne pozabiš

22. in 23. maj 2010 državno planinsko orientacijsko tekmovanje SPOT. Na Ravnah na Koroškem smo se zbrali vsi, ki imamo radi planinsko orientacijo. Naj vam le na kratko in s slikami malo pokažem kje smo uživali in kaj vse smo doživeli. Na SiOL-u, si lahko preberete, kako je SPOT videla Manca.

Na SPOT-u me še niso tako zmatrali, kot so me letos. Gor in dol, pa gor in dol, ravno smo prišli na vrh smo se morali spustit na drugi strani nazaj dol, in ponovi vajo.

vir geopegija

Hoja po lepih širokih makadamskih poteh. Koroška je s takimi potmi prepletena, takoj ko se dvigneš iz doline naletiš na makadamsko pot, ki vodijo do osamljenih kmetij. Že na zgornji sliki je videti veliko poti označenih z belo barvo. Z rdečo je asfaltna cesta, s črno pa gozdna pot. Včasih pa je bilo na vrsti tudi brezpotje.V soboto je bilo lepo, smo krenili na pot skoraj zadnji. Zato je bilo potrebno marsikoga prehitet pa še pot so nam dodobra shodili, še posebej travnike. Samo čakali smo, kdaj bo kakšen kmet z vilami šel nad nas. Ker so bili strpni, smo jim v zahvalo naredili zgolj eno stezo čez travnik.Prvi dan smo delovali kot zelo uigrana ekipa. Zadnji je imel zemljevid in kompas ter delil navodila prvima dvema, ki sta iskala kontrolno točko in sporočala nazaj kaj vidita. Rezultat je bil, da smo na vse točke prišli zelo točno, brez kakšnega iskanja. Sam sem zelo redko prijel karto v roke, sem prevzel delo lovskega psa. Pa še zgovarjal sem se lahko, da nisem nič zgrešil. :)Drugi dan se je ekipa malce zmedla. Aja naj omenim samo še to, da smo morali v nedeljo najti zgolj dve KT pa smo že zmagali :), tako da je malce motivacija padla. Na KT2 (kontrolna točka 2) so nas dohitele dve ekipi in nato smo šli skupaj naprej. Na poti do KT3 smo se preveč zanašali na druge in prav nič nase. In nas je vse skupaj zelo drago stalo. Malce smo zabluzili. Zelene pike ponazarjajo našo pot do KT3, nadaljevanje na KT4 je bilo mimo zaselka Žaže.Nato smo se malo iskali še pri KT4, potem pa smo se končno spet spravili k sebi, malce zaradi jeze na naloge na KT5, malce ker smo bili spet sami. In v nadaljevanju spet delovali odlično. Nekaj posebnega je bila nočna tekma. Mešanica gozda, grmičevja in urbane džungle, ki je popestrila vse dogajanje. Na tekmo smo bili malce slabše pripravljeni, saj smo imeli vsi trije le navadne čelne svetilke, medtem ko so imeli drugi prave "reflektorje". Zato je bilo nape gibanje v gozdu super, saj se nismo nič iskali. Pa še neko hudo idejo smo imeli prehod iz ene ceste na drugo po brezpotju. Ideja, ki se je zdela na začetku super je na sredini zmeraj bolj postaja napačna, a se na samem koncu odvila prav odlično. Na točko smo prišli genau točno.Smo se pa zato na kratko malce zmedli v mestu, ko smo stali pred cerkvijo pa ni bila tista kot smo mislili, da je na zemljevidu. A smo hitro našli cerkev nato pa še KT. Prvič, kar hodim na SPOT-e je bilo za nalogo na KT izmerit azimut iz zadnje KT na cilj. Fora je bila v tem, da je vmes stal trgovski objekt. In spet je prišel v rabo meter, kot že na prejšnji KT, ko smo merili dolžino.


Še nekaj utrinkov:

Lepe hiške, kapelice in naselja živih barv. Je bila ena vas, v kateri je bilo 10 hiš, od tega jih je 8 bilo pobarvanih v različne žive barve (rumena, rdeča, plava, zelena, ...)

Mnogo potočkov prek katerih smo šli. Čez nekatere tudi po 10 krat v dobrih 150m. Kljub temu da smo bili vedno v bližini kakšne vode nam dež v soboto ni prizanašal, v nedeljo pa sem se sam zmočil, ko sem "ponesreči" čofnil v pas močvirnatega mahu.

Počivališče utrujenih orientacijstov je bilo prijetno in domače s plezalno steno na obeh straneh telovadnice.

Zanimive naloge na KT, od oživljanja, merjenja razdalije, živalic, Lovra Kuharja pa do sistema "bingelj".

Dobravlje!

Sam kraj ni kdo ve kaj lep, ampak ponuja njegova okolica idealen prostor za preprosto orientacijo. Na žalost zmanjka predel, ki bi bil orientacijsko zahteven, a ne mormo met vesega.

Sobota je bila namenjena za orientacijo. Najprej sem mislil, da bom mučil z njo vodnike po Nanosu, a smo vse skupaj odpovedali. Tako sem mel čas za drugo orientacijsko tekmo v naši regiji.
Ga ni čez dan preživet s kompasom in zemljevidom v roki in se podit skozi gozd in travnike. Naše tekme so enkratne ker spoznaš okoliške kraje kot jih še nikoli nisi videl in nikoli se ti ni sanjalo da bi bili lahko taki.
Ravno v soboto smo šli iz Kamnje v Vrtovin po neki ful hudi potki. Oska, na eni strani obdana z kamnitim zidom visokim kak meter na drugi strani pa meter nižje travnik. Vse skupaj spominjalo na obalo. Druga cvetka je pa slap pri Vrtovinu, ki ga je naredil en majhen potoček. Čeprav sem že slišal da je tam nekje en slap, averjetno se ga nebi odpravil pogledat, če ne bi bilo orientacije.

Komaj čakam na naslednjo. Samo na žalost se na tisti sam ne bom tekmovalno podil dosti okoli, ker jo bom organiziral. Bo pa zato dosti bolj zabavno ko se bom sam z zemljevidom in kompasom podil po neznanih krajih in odkrival ameriko :)

GPS in računalnik

Moj prvi potep z GSP napravo (magellan ) je bil katastrofa, ni mi kazal kje sem hodu samo kje trenutno sem. Za nameček ga še nisem pole povezal z rač. tako da sploh nisem prenesel točk na rač. Vse skupaj je bilo brezveze.

No vmed med prvim in drugim potepom, sem imel še neko izobraževanje o uporabi GPS-a ampak tako splošno, da se mi je zdlo brezveze in nisem prav nič odnesel.

No moj drug potep je bil že bosti bolj produktiven, saj sem se v redki megli podil po Nanosu in postavljal progo za bližajoče tekmovanje. In s seboj sem imel vso možno opremo, kompas, zemljevid, višinomer in GPS. O tem kako se je GPS obnesel kdaj drugič.

Ko sem prišel domov, sem poskusil prenesti svojo pot na rač. No in ker naj bi znal nekaj delat z rač. sem mislil, da bo šlo to zlahka. Ampak sem se uštel. Najprej moj program Quo ni prepoznal GPS naprave in je še vedno ne. No po prelistanju navodil naprave in Qou naprave, sem se odločil, da poskusim, z tovarniškim programom VantagePoint. No po dolgih mukah mi je končno uspelo. Sam kaj ko je GPS naprava malček neumna in se ne poveže kar z računalnikom, ampak samo z programom. Z VentagePoint sem si na rač prenesel tudi magellanov zemljevid topo slo. Zemlevid je katastrofa, ali pa sam jast ne znam delat z nijm. Sploh ni oster, plastice so komaj prepoznavne. Več stvari sploh ni označenih in napisanih.

Tako da kot program prisegam na Qou, ko bodo poštimali še povezave bo prav zakon. Dotlej pa malček več čaranja. Naslednjič pa več o te kako se GPS obnese v praksi.

zamujene priložnosti

Cel prejšnji teden megla, idealno za se potepat po Nanosu s kompasom in zemljevidom v roki. Sam kaj ko ni bilo volje. Če bi mi kdo dal nalogo ali iziv, da se grem vreverit v znanju orientacije, bi ga verjetno sprejel in ne bi dosti omahoval. Ampak ker bi to pohajkovanje bilo bolj namenjeno dokončni postavitvi proge za prvo letošnjo orientacijsko tekmo, z obiskom Nanosa odlašam, do zadnjega. In sedaj se zna zgodit, da bo megla izpuhtela in bo pohajkovanje postalo enostavno.

Saj ne de je kaj slabega, nasprotno je še poljše. Se pa zgubi smisel in bistvo orientacije, da se znajdemo tudi v težjih razmerah.

Zato si najbolj želim, da bi se prvi vikend v decembru, po Nanosu podila megla. Ne prav gosta in ne prav redka ravno prava, da bo popestrila tekmovanje.