Zmeraj imamo težave kam se odpravit plezat, ko gremo za cel dan. Danes ni bila izjema. Sem se pa odločil, da bo najbolje, če preizkusimo nov plezalni vodnik po Furlaniji, ki ga je pridobilo naše društvo.
Na poti do Italjanske meje, je padla odločitev, da bomo danes plezali v Ponte San Quirino, blizi Čedada. Plezališče se nahaja v strugi reke Nadiže in se pleza po kompaktnem konglomeratu. Edina slaba stran tega plezališča je da so domorodne živali zelo tečne. V pičlih 15min sem bil čisto popikan in mehurjast od komarjev. Če jih nisem pobil ene 50.
Samo plezališče je sestavljeno iz petih sektorjev, ki so na obeh straneh reke. Prehajanje iz ene na drugo stran je po posebna dogodivščina, še posebej če hočeš priti suh. Nekje so v strugi taki veliki kamni prek katerih lahko nekako priskakljaš na drugo stran. In s tem se je začela naša dogodivščina, polna vode in kamenja. 
Za povratno pot smo izbrali pot čez Robič in nato Tolmin proti domu. Na poti smo se ustavili v Poljubinju, kje sva si ogledala 36 m visok slap Beri. Slap sva si šla pa ogledat, ker baje se da tam okoli nekaj plezat. Ampak razen alpinističnega načina se ne da nič.
Na poti do Italjanske meje, je padla odločitev, da bomo danes plezali v Ponte San Quirino, blizi Čedada. Plezališče se nahaja v strugi reke Nadiže in se pleza po kompaktnem konglomeratu. Edina slaba stran tega plezališča je da so domorodne živali zelo tečne. V pičlih 15min sem bil čisto popikan in mehurjast od komarjev. Če jih nisem pobil ene 50.
Samo plezališče je sestavljeno iz petih sektorjev, ki so na obeh straneh reke. Prehajanje iz ene na drugo stran je po posebna dogodivščina, še posebej če hočeš priti suh. Nekje so v strugi taki veliki kamni prek katerih lahko nekako priskakljaš na drugo stran. In s tem se je začela naša dogodivščina, polna vode in kamenja. 
Za povratno pot smo izbrali pot čez Robič in nato Tolmin proti domu. Na poti smo se ustavili v Poljubinju, kje sva si ogledala 36 m visok slap Beri. Slap sva si šla pa ogledat, ker baje se da tam okoli nekaj plezat. Ampak razen alpinističnega načina se ne da nič.
In potem ne bi bil jst jst, če ne bi počel tistega, kar najrajši počnem ko le imam za to priložnost. Hoja po strugi potoka navzdol (če bi se za gor to spomnila, bi šla po strugi še gor). In bilo je najbolj osvežujoče in pestro. Skakanje iz kamna na kamen, miljažentkrat čez potok, malce nevarno, ... Ma kaj čmo, če je pa tako lepo. Bistvo je bilo, da se ne zmočiš, ker če ne izpadeš iz igre. In nama je uspelo, sva prišla do vasi brez da bi stopila v vodo.
Na poti pa vidiš vse lepote takega majhnega potočka. Kaj vse naredi narava in sila vode. Kako si lepo voda utira pot skozi kamen in ga lepo dolbi, kako nastanejo na poti majhni slapovi, ...Si človek kar napolni dušo.
