Sanjska dežela

Vsak ima v glavi kraj kamor bi rad odšel vsaj enkrat v življenju. Sam o svoji sanjski deželi razmišljam že nekaj časa. Vse skupaj se je začelo že v srednji šoli s predmetom zgodovina. Asteki, Maji in Inki, čeprav niso s tam, so najbolj krivi za vse.

V zadnjem času tudi toliko resno, da sem se že skoraj odpravil. Vsi poznani so me že skoraj siti, ko govorim kako bom šel in kdaj bom šel. Sedaj tudi če rečem, da bom v kratkem šel, mi ne verjamejo in mi ne bodo verjeli dokler ne bom imel letalske karte v roki.

Pred leti sem kupil že vodič in ga preletel v hipu. Nato načrtno prebiral in si beležil kraje, ki bi jih rad obiskal. S prebiranjem je Mehika postajala čedalje bolj zanimiva in postajala dežela o kateri nisem vedel nič. Mehika mi je bila poznana samo prek starodavnih civilizacij Majev in Aztekov. Iz tega sem si ustvaril podobo kot neprehodnega pragozda z visokimi drevesi in divjim podrastjem in veliko veliko nevarnih živali.
Nato pogledaš kakšen mehiški filem in spoznaš, da je Mehika tudi ena sama velika puščava. Če sem natančen več puščav različnega tipa. Potem prebereš vodič in vidiš, da je tudi zelo gorat. Ima 3 najvišjo goro v severni Ameriki. Ima dolge strme kanjone, jezera in seveda plaže, prelepe plaže.

Ko vse to daš skupaj postane Mehika ena najbolj raznolikih držav na svetu.

Kmalu postane sanjska dežela še kar preveč sanjska. Sanjska dežela bi bila že obiskana, če bi bila le tako velika, da bi se jo dalo videti v treh tednih.
Načeloma sem tak tip človeka, ki ima rad vse splanirano. Zato sem vse kraje ki sem jih našel v vodničku vnesel na zemljevid in si približno zastavil kako bi moje potovanje zgledalo (iterari). Na žalost se je izkazalo, da sem moral nekatere kraje izpustit, da bi lahko svoj obisk strnil v 4 do 5 tednov. Rajši 5. Obiskat pa arheološka najdbišča večina starih indijanskih plmen, kakšno goro, kanjon, puščavo, naravni rezervat pa seveda plažo.

V nadaljevanju pa mogoče podrobnejši načrt poti.

masters 2010

Za športne navdušence obstaja več različnih športnih vrhuncev kot npr. svetovno v nogometu, olimpijske igre, Giro di Italia in še veliko se bi jih dobilo. Lahko bi rekli da ima vsak svojega. No snooker ima Masters.

Kot ste lahko na blogu prebrali sem omenjal, da sem imel namen obiskat ta turnir in to mi je tudi uspelo. Klub bojazni na bolezen in skrbi za karte sva z Kosoblejko v torek 12.1.10 vstopila na prvi snooker turnir v Wembley areno v Londonu.

Aja saj sem ze omenil, da je to zelo eleganten šport, z zelo kulturnimi navijači. Kar mene privlači pri tem športu je tudi navijanje. Saj imaš svojega favorita in navijaš zanj, in nasprotniku zeliš da zgreši. Ampak dobre poteze se pa vedno nagradi z aplavzom, ni vazno ali je nasprotnik ali ne.

Ze pred odhodom v London sem si rekel, da brez slušalk (oz. radia) ne gledam tekme. Za 6 funtov sem jih tudi kupil, a kaj ko sem pol tekme rabil da sem pogruntal kako sploh delajo. Saj bi prej samo sem se z njimi ukvarjal le med igrami.

Pred samo tekmo, ko še ni bilo nobenega od igralcev, smo vsi slikali vse mozno. Ko se je enkrat začelo zares so fotoaparati obnemeli, ne zato ker je blo napeto, ampak ker se ni smelo. Na mojo zalost se je smelo slikat le med posameznimi igrami. Zato potem sploh nisem veliko slikal, pa še tistikrat kot sem mi slike niso uspele, ker sem pozabil vklapljat in izklapljat fleš. Rezultat: niti ena sama uporabna slika na kateri bi kateri od igralcev bil pri mizi. :(
Po drugi strani pa sem bolj z uzitkom spremljal igro in uzival v atmosferi.

Ze sama tekma med O'Sullivanom in Robertsonom je obetala dobro igro in napetost do konca. Začelo se je po zeljah Robertsona, ki je v prvi polovici povedel. Nato je O'Sullivan v drugi polovici stvari vzel v svoje roke in pripeljal tekmo do presenetljivo mirnega zaključka.

Da je bil dan še popoln je Kosoblejka hotela avtogram in sva čakala. In čakala. In ko smo vsi dočakali je bila Kosoblejka razočarana, jst pa vesel. Saj je podpisoval Ronnie, zmagovalec tekme. Ko sem čakal v vrsti za podpis nisem do samega konca vedel kaj naj mu dam za podpisat, program, turnirja ali vstopnico. Zmagala je vstopnica, ki bo v kratkem času končala na častnem mestu.

Sva pa imela vstopnice še za večerno tekmo, a naju je utrujenost preveč zdelala, da bi lahko v miru gledala še eno tekmo. Pogledala sva si par iger in nato odšla lepo na zasluzen počitek.

Mirno lahko rečem, da je bil to najboljši športni dogodek, ki sem se ga kadarkoli udelezil. In zagotovo ni zadnji.

Vedno bolj blizu

12. 1. 2010 se vedno bolj bliza.

Velika Britanija ... Anglija ... London ... Wembley ... Wembley arena ... Snooker ... torek ... 12. ... januar ... ob 1.30 pm ... tekma št. 3 ... Ronnie O'Sullivan v Neil Robertson ... prva vrsta

Ze dva dni z neučakanjem grem do poštnega nabiralnika in čakam, da uzrem kuverto z Anglije v kateri se bodo skrivale vstopnice. Ker samo to zna pokvart vse skupaj, baje ne smem delat panike prehitro. Jutre je zadn dan, nato ukrepam.

Poleg tega pa še krateko potepanje po mrzlem in zasnezenem Londonu. Fotoaparat bo pregorel.

Ze zdaj vem, da bo to en izmed vrhuncev letošnjega leta, če le dobimo karte.