ubuntu

Pred meseci sem bil primoran na prenosnik namestit linux operacijski sistem. Saj mi ni bilo hudo, ampak nisem ga bil navajen. Sem pa pred leti vsake toliko časa malo eksperimentiral z raznimi distibucijami, a nad vsemi obupal. Delo ni bilo tako enostavno, kot z Windows os.

Namestil sem distribucijo Ubuntu 9.10 in bil z njo zadovoljen, delalo je vse, kakšnih težav z delom na njem nisem imel, ... Tako da sem bil kar zadovoljen. Sicer tako zadovoljen, da sem premišljeval ali bi na novem rač, ki sem ga nameraval kupiti, obdržal Win 7 os, ali bi namestil Ubuntu. In ko sem v roke prejel čisto nov prenosnik so se moje težave šele začele.

Najprej sem zaradi enega butastega razloga zbrisal Win 7 in namestil Ubuntu 9.10 čez celoten disk. In ker je pri meni prva namestitev začasna, dokler ne poštimam vsega kot je treba. Ker se rad igram z nastavitvami. No na začetku je zgledalo obetavno. Namestil sem brezično omrežje, usposobil zvok in kot bi rekel sem bil na konju. Super. Na žalost se je kmalu pokazalo da ni tako. Namreč moj os ni hotel spraviti rač v stanje spanja in se ni hotel zbuditi s stnja hibernacije. Meni dokaj ključne stvari pri računalnikih. Saj se dostikrat odpravim od rač za pol ure in v tem času želim da ne dela nič in porabi čimmanj energije. :)

Posledica je bila, da sem poskušal z namestitvijo Kbuntu 64 bitne različice. Ta je bila še slabša, sploh mi ni pustilo, da bi spreminjal nastavitve česarkoli. Zato je imela ta različica zelo kratko življensko dobo, 4h.
Naslednja na vrsti je bila ubuntu 64 bitna. Kaj bi rekel o tem, nič. Saj se na zunaj ne razlikuje od 32 bitne verzije. A kaj ko sem se v tistih 4. urah Kbuntuja tako nalezel KDE namizja, da sem ga dodatno namestil. In sedaj sem v KDE-ju lahko vse namestil in dostopal do vseh sistemskih namestitev :).

a stare pomankljivosti so še vedno ostale, spanje in hibernacija. Tega pa ne znam in ne znam odpravit. kljub obsežnemu iskanju po internetu ne najdem kakšne ideje o rešitvi.
Imam pa sedaj novo težavo. Imenuje se zvok. Pred dnevi mi je lepo igral in enkrat vžgem računalnik in pogruntam, da zvoka ni več. Testiram vse, in ga ni. Poskušam razne stare trike, nič. najbolj me jezi, da je zvok kar zmanjkal. in se bojim, da če ga usposobim, da bo čez par dni spet izginil.

Pa pravijo, da je linux bolj enostaven in bolj prisrčen. Počasi začenjam dvomiti v to. Pri Win XP se mi kaj takega ni zgodilo. Je pa res, da sem včasih namestil tudi 3. krat sistem, da sem dobil prav delujočo konfiguracijo, a od takrat naprej sme imel mir. Razen občasne zmrzali, a to resetiraš in dela spet normalno.

zaenkrat je odločitev taka, da bom poskušal dobiti ustrezno vertijo Win 7, saj imam licenčni ključ, in potem namestit oba sistema. Vprašanje je samo ali kot vzporedna sistema ali kot enega virtualnega. :)
Upam, da ne bo noben reku da si nejki zmišlamav. :)

Dobravlje!

Sam kraj ni kdo ve kaj lep, ampak ponuja njegova okolica idealen prostor za preprosto orientacijo. Na žalost zmanjka predel, ki bi bil orientacijsko zahteven, a ne mormo met vesega.

Sobota je bila namenjena za orientacijo. Najprej sem mislil, da bom mučil z njo vodnike po Nanosu, a smo vse skupaj odpovedali. Tako sem mel čas za drugo orientacijsko tekmo v naši regiji.
Ga ni čez dan preživet s kompasom in zemljevidom v roki in se podit skozi gozd in travnike. Naše tekme so enkratne ker spoznaš okoliške kraje kot jih še nikoli nisi videl in nikoli se ti ni sanjalo da bi bili lahko taki.
Ravno v soboto smo šli iz Kamnje v Vrtovin po neki ful hudi potki. Oska, na eni strani obdana z kamnitim zidom visokim kak meter na drugi strani pa meter nižje travnik. Vse skupaj spominjalo na obalo. Druga cvetka je pa slap pri Vrtovinu, ki ga je naredil en majhen potoček. Čeprav sem že slišal da je tam nekje en slap, averjetno se ga nebi odpravil pogledat, če ne bi bilo orientacije.

Komaj čakam na naslednjo. Samo na žalost se na tisti sam ne bom tekmovalno podil dosti okoli, ker jo bom organiziral. Bo pa zato dosti bolj zabavno ko se bom sam z zemljevidom in kompasom podil po neznanih krajih in odkrival ameriko :)

bulderiranje

Vedno sem govoril, da jst pa tega nikoli ne bom počel. Nikoli se nisem videl, da bi jst užival v taki obliki plezanja. Pa ne zato, ker ne bi znal, ampak enostavno ker si ne bi upal.

No potem pa pride vikend, k je blo večina folka doma. In na žalost je bilo v naših koncih slabo vreme. Zato je padla ideja da bi šli v švico. In ker nisem mel kaj bel pametnega za počet, sem se odločil, da grem zraven.

Torek zvečer zapustimo Slovenijo in po dolgi vožnji, 5h, prispemo na parkirišče v Švici. Vzamemo spalke in se zapodimo spat na nek graniten blok. V moji poletni spalki je bilo mraz, zato je bila noč še krajša. Končno pride jutro. Prva stvar je da se gremo segret s čajem in kupit vodič. Nato pa se začne zares. Vzamemo 3 blazine, nekaj nahrbtnikov z opremo in hrano pa marš v hrib pod granitne kamnite bloke. Ti bloki so bili različnih velikosti od prav najhnih (1m) do velikih (tudi 15m).

Sam sem prvi dan plezal zelo malo, drugi dan pa že malce več. Pa še to le na nižjih balvanih, do 2m visokih.

Je pa točisto drugačno plezanje, kot v skali. Vsega skupaj do 10 gibov in zoprno a hkrati bistveno spraviti se čez rob. In ti robovi so lahko bili zelo ostri ali pa zelo togi. Najbolj zoprno je, če je rob kota med približno 100° in 125°. Blazinice na prstih trpijo in se zelo hitro obrabijo, saj so vsi oprimki majhni ali pa jih sploh ni. V žargonu rečemo takim sloperji.

Drugače je pa ambient zelo dober, vse skupaj je locirano visoko nad dolino na platoju in pod kostanjevimi drevesi. In ti kamni raztreseni povsod.