gore

Sem se letos v 10. dneh toliko nahodil in naužil teh naših gora, kot se jih nisem prej v 2. letih skupaj. Saj ne vem ali se je za pohvalit ali za zjokati.

Vse se je zaželo že na planinskem taboru (30. po vrsti, moj 18. ti). Letos smo šotorili na Bohinjskem na višini 600 m. Sepravi gore okoli in okoli. Naš novi vodja je imel ubutačno idejo kam bomo vse hodili in večino je tudi izpeljal.Za ogrevanje je bila na programu Rodica 1966 m. 4 ure hoje samo navzgor. Vsega skupaj 8h. V tabor smo prišli prijetno zmatrani. Po dolgem času je bila to moja prva konkretna tura. Kondicije na srečo ni manjkalo, sem jo pridobil kar nekaj pri organiziranju SPOT-a.

Nato smo imeli še nekaj bolj enostavnih tur, kot so planina Voje in Komna. Enostavne po višini almpak po dolžini pa niso tako nedolžne, še posebej če greš iz komne peš nazaj v tabor. Zadnje metre sm že malo trpel.
Naslednji pohod, kjer sem si želel malce pretegnit noge je bil Pršivec 1761 m ena lepših razglednih gor na Bohinjskem. Se nahaja tik nad Bohinjskim jezerom in omogoča pogled na Bohinjske gore in večino Julijskih alp.
Začetn plan je bil tak, da bom šel sam, ampak potem nas je šla skupinica 6 partizanov. In tempo je bil pravi. Iz predpisanih 3h za vrh smo mi skrajšali na vsega 1h in 40 min. Malo za dušo. Da smo se še naužili lepot Bohinjskih planin smo zavili na povratku še na planino Viševnik.Nato je bilo pašasi našega planinskega tabora konec. Sledil naj bi še 4 dnevni oddih v hribih. Napaka. Vsak dan hoje je bilo hujše in več za hodit.
Prvi dan sva šla iz slapa Savice prek Sedmerih jezer do prehodavcev. lep sprehod med katerim sva imela čas opazovat race v jezeru Ledvička in svizce pod Zasavsko kočo. Sem imel priložnost prvič videti svizca v slovenskih hribih.
Drugi dan nas je vreme malce hecalo in sva se z Doliča spustila ne samo do Lukne ampak v Zadnjico in šele nato prisopihala čist uničena na kriške pode.

Tretji dan se je pokazala napaka malomarne priprave na večdnevno pohajkovanje. s seboj smo pazabili vzeti kakšne vitaminske napitke (cedevita ali kakšne magnezijeve šumeče tablete). Tako da se je poznalo pitje same vode, ki nas je malo po malo izpirala in odnašala vse minerale in vitamine. Pa še sonce, je cel dan svetilo in nama pobiralo še tiste zadnje kaplje volje ki sva jo še imela. Vršič je prišel prepozno. Odločitev, da končava najin pohod in prepustiva končni cilj Jalovec za prihodnje mesece, leta.