fimski studiji

Že od nekdaj me pri filmih zelo zanima sam začetek, še preden se film dobro začne, ko se predstavi kateri filmski studio ima film čez. V kinu sem se vedno šel kako dobro jih poznam. In sem poskušal uganiti za kateri studio gre prej ko se je njihov logotip prikazal v celoti.
Se spomnite globusa prek katerega se zavrtijo črke, se spomnite leva, ki zarjove, dečka ki lovi ribe z lune ali pa velikanskega napisa obsijanega z žarometi, ...

Nekaj časa sem bil zelo dober, oziroma je bilo teh filmskih studijev tudi manj. Velika večina filmov je prišla izpod okrilja 6 studijev. "Velikih 5", kot so jih včasih imenovali: 20th Century Fox, RKO Pictures, Paramount Pictures, Warner Bros in Metro-Goldwyn-Mayer in "Majhni 3.". Universal Pictures, Columbia Pictures ter United Artist.
Z leti se je pogostost pojavljanja določenih studijev zelo spreminjala. RKO-ja, Metro, Warner-ja si moral imeti srečo da si jih zasledil. Medtem ko je bil 20th in Columbia skoraj za vsakim filmom.

Zdaj pa se je število teh studijev vzelo zelo povečalo in se igrice ugibanja skoraj ne da več igrati.

regata

Na vrat na nos je padla odločitev gremo na Lošinj, točno Mali Lošinj.

Razloga:
1. 26. Lošinjska regata,
2. morje
Ekipa:dva ki se ne zmenita dosti za jadrnice, en ki so mu všeč in ta zadn, ki je že malce nor nanje.
Več na: straneh organizatorja.

Sam sem vedel, da morja ne bom dosti izkusil, ampak bilo ga je čisto dovolj. V soboto dopoldne smo prispeli na otok Lošinj, kjer smo si ogledali sam start sobotnega navigacijskega plova. Ruta je bila sledeča: Lošinj - Susak - Ilovik - Lošinj. Na zgornjem izseku je z rdečo označen okviren potek. Ta dan smo mislili, da ne bo nič več jadrnic, zato smo se posvetili dopustu :). Postavljanje šotora in nakupovanje za večerjo, nato pa skok v morje. A glej ga zlomka, ravno smo si dobili super plac na plaži, že mimo našega zaliva zapluje prva jadrnica Shining Umago Maxi oz. "Terra Istriana"., kot smo jo mi klicali .To pa zato ker je imela na jadru to ime napisano na veliko. Zato smo se posvetili še uro našega časa za ogled prihoda prvih petih jadrnic v cilj. Na drugem mestu je bil naš Veliki Viharnik. Potem pa končno v vodo.

Tako zgleda če si postavljen v isti liniji kot je štart. Vse samo, da se bolje vidi kako natančni so ti jadralci. V vsega 6 minutah štartnega protokola si morajo izboriti čim boljšo štartno pozicijo. Zgornja slika je posneta vsega skupaj 10s pred startom, spodnja pa 1s po startu.
Zanimivo, kako lahko od 8m do 20m jadrnico pripelješ do štartne črte na meter natančno. Kakšni niso imeli takega znanja, drugi pa niso zadosti tvegali.Tako izgleda ko mora jadrnica zamenjati smer oz. obrat. Naloga štirih mož je, da čimbolj gladko in hitro spravijo jadro na drugo stran jadrnice. Pri tekmovalnih jadrnicah je potrebno jadro naviti in ga nato razviti na drugo stran. Pri potovalnih pa jadro zgolj povlečejo na drugo stran. Za ta manever je ekipa potrebovala okrog 5s.

V nedeljo je vse skupaj potekalo v Lošinjskem zalivu in tako blizu gledalcem. Priprave na začetek prvega uspešno izvedenega plova v nedeljo. Vsi čakajo na predzadnji signal (minuto do starta), da se obrnejo in poženejo v dir. Startna linija je skoraj poravnana z levim robom slike.
Veliki Viharnik z vetrom drvi proti boji. Startal ni najbolje, si je pa do bolje že priboril prvo mesto. Na žalost z naše opazovalnice nisem uspel videti kaj se je dogajalo na samem startu, ampak bilo je pestro. Dva velikana (Veliki Viharnik in Terra Istriana) vsak v svoji gužvi med manjšimi jadrnicami. Slišali smo samo veliko zijanja in jamborja velikana sta stala skoraj na mestu. Komaj čakam, da dobim na spletu kakšne podrobne informacije.
Veliki Viharnik je od zadnje boje do cilja zapravljal prednost in tako je vsega skupaj 600m pred ciljem bil primoran v taktično igro z jadrnico Terra Istriana. Zapru ji je pot in jo tako prisilil v obrat. S tem si je izboril pozicijsko prednost, a je ni uspel vnovčiti.
Terra Istriana je bila primorana v drugi obrat, da se je umaknila od obale. Veliki Viharnik pa je v tem momentu zapravil zmago, saj se je na obrat pozno odzval. Viharnik je delal obrat kakšnih 10s po Terri in tako ji je omogočil, da je dobila poln veter v jadra.Rezultat tega je bil, da se je Terra odpeljala mimo Viharnika do zmage.

Na žalost se ne spoznamo preveč na pravila in smo bili tudi precej oddaljeni od samega medijskega središča, tako da sploh nismo vedeli, da je dopoldanski plov bil prestavljen na popoldne. Tako da je ta minil brez naših radovednih oči in fotoaparata.

Kaj več o jadranju pa v kakšnem drugem prispevku.

Glasbeni festival Benekte 2010

HEINEKEN JAMMIN FESTIVAL a VENEZIA

Moj prvi ta pravi glasbeni festival, pri nas je podoben "Rock Otočec". No nekaj splošnih podatkov:

• kraj dogajanja: Mestre pri Benetkah (Italija)
• čas: od 3. 7. do 6. 7. 2010
• št. obiskovalcev: ogromno
• vreme: sončno in vroče
  
• cena: 200€ (parkirnina, vstopnina, kamp)
  

No v soboto sva se s punco odpravila že zjutraj proti Benetkam. Vse z namenom, da dobiva prostor za kampiranje in podobno. Najprej sva se malček zgubljala, ker nisva točno vedela kje naj bi to bilo, a ravno ko sva hotela poklicati na pomoč se pripeljeva v krožno križišče s velikim številom policajev in oglasnimi transparenti "Heineken". Amerika prišla sva. Manjše razočaranje doživiva ko ugotoviva, da parkirni prostor ni niti blizu kamp prostoru, in da bo treba vse prenest To pa je že napor, saj je do vhoda 20 min hoje.
Za začetek se oprtava s šotorom in jo mahneva na po karte in nato postavit naš šotor. Na vhodih so naju malce prestrašili s prepovedjo vnosa plastenk, steklenic in sprejev. Kmalu sva spoznala, da je prireditveni prostor ogromen.

Festival je nekako potekal od 15h do polnoči. začeli so lokalni bendi in nato okrog 19h prišli na vrsto popularni in znani bendi. vrata prireditvenega prostora so se odprla že okrog 10h in ljudje so po nekem čudnem razlogu kar tekali proti odru in kraju dogajanja. Še zdaj ne vem zakaj. Veliko ljudi je uživalo muziko kar tako z roba manjše vzpetine v senci reklamnih šotorov.

Prvi dan so nastopali The Cranberries in Aerosmith. Mene so dosti bolj prepričali in zabavali prvi. Saj sam nisem ravno ljubitel Aerosmitov pa še malce utrujen sem postal od celega dneva na nogah po vročem soncu.
Drugi dan naj bi bile zvezde večera Green day, a so zvezde prekrile nevihtni oblaki in silovita nevihta jih je odplaknila. Posledica nevihte je bila, da sva s punco imela za kratek čas vodno posteljo, saj je bilo pod samim šotorom 10 cm vode. Po krajšem dežnem premoru sva prestavila šotor na bolj varno lokacijo. In sicer na tisto na katero je punca predlagala že na samem začetku.
Festival si bom najbolj zapomnil po neizmerni vročini, ki nas je prisilila v minimalno aktivnost čez dan in zelo slab spanec čez noč. sonce je začelo s pripeko že ob 7h in nato je vztrajalo vse tja do 18h. Vsi smo se skrivali pod majhnimi drevesi, ko so nudila majhno senco.
Naj omenim še eno nadlogo, ki nam je malce zagrenila dneve in sicer tigraste komarje v enormnem številu. zjutraj in zvečer, ko se je sonce malce umaknilo so planili iz sence in napadli uboge udeležence.
Tretji dan je so bili na vrsti The Blask Eyed Peas in pozno zvečer Massive Attack. edini dan, ko se je dogajanje zaključilo ob 2h. A kaj ko so The Black Eyed Peas razočarali na celi črti. Skupina ni bila sposobna spraviti skupaj 1h nastopa z lastno glasbo. Skupina je odpela tiste 4 ali 5 svojih komadov in v času menjava kostumov je en izmed njih nekaj miksal. So pa imeli naštudirano koreografijo, kostumografijo in lightshow.

Zadnji dan sva si skočila pogledat Benetke, pač ker si že tam. Bilo je kar lepo samo nekatere uličice so bile prepolne turistov in zato se je bilo prav prijetno umakniti v malce bolj odmaknjene dele. Me je pa presenetila cena za gondolo 80€, sem skoraj na rit padel.
Na prizorišču pa je gostoval Ben Harper & relentless7 in Pearl Jam. Krajši dež pred obema nastopajočima, ni pregnal publike, ki se je zbrala v ogromnem številu. Po podatkih okrog 45000 ljudi. Množica je bila nepopisna. Še najbolj hudo je bilo ko je Ben povabil na oder pevca skupine Pearl jam in vsi so vzklikali me midva s punco sva se spogledala saj nisva vedela, za koga gre. Saj pozvana njihovo glasbo ne člane skupine.

voda se nas je držala cel dan

Zmeraj imamo težave kam se odpravit plezat, ko gremo za cel dan. Danes ni bila izjema. Sem se pa odločil, da bo najbolje, če preizkusimo nov plezalni vodnik po Furlaniji, ki ga je pridobilo naše društvo.Na poti do Italjanske meje, je padla odločitev, da bomo danes plezali v Ponte San Quirino, blizi Čedada. Plezališče se nahaja v strugi reke Nadiže in se pleza po kompaktnem konglomeratu. Edina slaba stran tega plezališča je da so domorodne živali zelo tečne. V pičlih 15min sem bil čisto popikan in mehurjast od komarjev. Če jih nisem pobil ene 50.Samo plezališče je sestavljeno iz petih sektorjev, ki so na obeh straneh reke. Prehajanje iz ene na drugo stran je po posebna dogodivščina, še posebej če hočeš priti suh. Nekje so v strugi taki veliki kamni prek katerih lahko nekako priskakljaš na drugo stran. In s tem se je začela naša dogodivščina, polna vode in kamenja. Za povratno pot smo izbrali pot čez Robič in nato Tolmin proti domu. Na poti smo se ustavili v Poljubinju, kje sva si ogledala 36 m visok slap Beri. Slap sva si šla pa ogledat, ker baje se da tam okoli nekaj plezat. Ampak razen alpinističnega načina se ne da nič.

In potem ne bi bil jst jst, če ne bi počel tistega, kar najrajši počnem ko le imam za to priložnost. Hoja po strugi potoka navzdol (če bi se za gor to spomnila, bi šla po strugi še gor). In bilo je najbolj osvežujoče in pestro. Skakanje iz kamna na kamen, miljažentkrat čez potok, malce nevarno, ... Ma kaj čmo, če je pa tako lepo. Bistvo je bilo, da se ne zmočiš, ker če ne izpadeš iz igre. In nama je uspelo, sva prišla do vasi brez da bi stopila v vodo.Na poti pa vidiš vse lepote takega majhnega potočka. Kaj vse naredi narava in sila vode. Kako si lepo voda utira pot skozi kamen in ga lepo dolbi, kako nastanejo na poti majhni slapovi, ...

Si človek kar napolni dušo.

prva licenca

No pa sem jo le končno spravil v red. Govorim o licenci oz. aktivaciji za windows 7 operacijski sistem. To je prvič, da imam licenčno verzijo o.s. na računalniku. Pa še to se je zgodilo zgolj ker je licenca prišla poleg novega računalnika.
Pa če pogledam prav tud rač ni več nov, je že 3 mesece star in komaj zdaj mi je uspelo oz. sem se potrudil, da sem uredil aktivacijo.

Zaenkrat tečejo win še na Kubuntu sistemu pod VirtualBoxom, kar bo verjetno tudi ostalo, razen če se bo pokazalo, da bom nujno rabil 7, čene bom ostal, kar na kubuntuju.

vikend ki ga ne pozabiš

22. in 23. maj 2010 državno planinsko orientacijsko tekmovanje SPOT. Na Ravnah na Koroškem smo se zbrali vsi, ki imamo radi planinsko orientacijo. Naj vam le na kratko in s slikami malo pokažem kje smo uživali in kaj vse smo doživeli. Na SiOL-u, si lahko preberete, kako je SPOT videla Manca.

Na SPOT-u me še niso tako zmatrali, kot so me letos. Gor in dol, pa gor in dol, ravno smo prišli na vrh smo se morali spustit na drugi strani nazaj dol, in ponovi vajo.

vir geopegija

Hoja po lepih širokih makadamskih poteh. Koroška je s takimi potmi prepletena, takoj ko se dvigneš iz doline naletiš na makadamsko pot, ki vodijo do osamljenih kmetij. Že na zgornji sliki je videti veliko poti označenih z belo barvo. Z rdečo je asfaltna cesta, s črno pa gozdna pot. Včasih pa je bilo na vrsti tudi brezpotje.V soboto je bilo lepo, smo krenili na pot skoraj zadnji. Zato je bilo potrebno marsikoga prehitet pa še pot so nam dodobra shodili, še posebej travnike. Samo čakali smo, kdaj bo kakšen kmet z vilami šel nad nas. Ker so bili strpni, smo jim v zahvalo naredili zgolj eno stezo čez travnik.Prvi dan smo delovali kot zelo uigrana ekipa. Zadnji je imel zemljevid in kompas ter delil navodila prvima dvema, ki sta iskala kontrolno točko in sporočala nazaj kaj vidita. Rezultat je bil, da smo na vse točke prišli zelo točno, brez kakšnega iskanja. Sam sem zelo redko prijel karto v roke, sem prevzel delo lovskega psa. Pa še zgovarjal sem se lahko, da nisem nič zgrešil. :)Drugi dan se je ekipa malce zmedla. Aja naj omenim samo še to, da smo morali v nedeljo najti zgolj dve KT pa smo že zmagali :), tako da je malce motivacija padla. Na KT2 (kontrolna točka 2) so nas dohitele dve ekipi in nato smo šli skupaj naprej. Na poti do KT3 smo se preveč zanašali na druge in prav nič nase. In nas je vse skupaj zelo drago stalo. Malce smo zabluzili. Zelene pike ponazarjajo našo pot do KT3, nadaljevanje na KT4 je bilo mimo zaselka Žaže.Nato smo se malo iskali še pri KT4, potem pa smo se končno spet spravili k sebi, malce zaradi jeze na naloge na KT5, malce ker smo bili spet sami. In v nadaljevanju spet delovali odlično. Nekaj posebnega je bila nočna tekma. Mešanica gozda, grmičevja in urbane džungle, ki je popestrila vse dogajanje. Na tekmo smo bili malce slabše pripravljeni, saj smo imeli vsi trije le navadne čelne svetilke, medtem ko so imeli drugi prave "reflektorje". Zato je bilo nape gibanje v gozdu super, saj se nismo nič iskali. Pa še neko hudo idejo smo imeli prehod iz ene ceste na drugo po brezpotju. Ideja, ki se je zdela na začetku super je na sredini zmeraj bolj postaja napačna, a se na samem koncu odvila prav odlično. Na točko smo prišli genau točno.Smo se pa zato na kratko malce zmedli v mestu, ko smo stali pred cerkvijo pa ni bila tista kot smo mislili, da je na zemljevidu. A smo hitro našli cerkev nato pa še KT. Prvič, kar hodim na SPOT-e je bilo za nalogo na KT izmerit azimut iz zadnje KT na cilj. Fora je bila v tem, da je vmes stal trgovski objekt. In spet je prišel v rabo meter, kot že na prejšnji KT, ko smo merili dolžino.


Še nekaj utrinkov:

Lepe hiške, kapelice in naselja živih barv. Je bila ena vas, v kateri je bilo 10 hiš, od tega jih je 8 bilo pobarvanih v različne žive barve (rumena, rdeča, plava, zelena, ...)

Mnogo potočkov prek katerih smo šli. Čez nekatere tudi po 10 krat v dobrih 150m. Kljub temu da smo bili vedno v bližini kakšne vode nam dež v soboto ni prizanašal, v nedeljo pa sem se sam zmočil, ko sem "ponesreči" čofnil v pas močvirnatega mahu.

Počivališče utrujenih orientacijstov je bilo prijetno in domače s plezalno steno na obeh straneh telovadnice.

Zanimive naloge na KT, od oživljanja, merjenja razdalije, živalic, Lovra Kuharja pa do sistema "bingelj".

romantični filmi 2

Nikoli me niso navdušili filmi kot so: Made of Honor, Knocked up, Definitely maybe, American High school, Bride wars, in podobni. Saj je vse skupaj predvidljivo, umetno in malce dolgočasno. Se mi zdi da igrajo preveč na karto lepe igralke ali igralca. Saj vem nekaj filmov z mojega seznama je prav takih.
A ne vem zakaj me pritegnejo. Eden takih je You've got mail. Klasika s Hanksom in Ryan. Zaplet in razplet je logičen, igralska zasedba super pa še lušna za večino, ... nič posebnega. In zakaj je potem na vrhu seznama. Zato kej je Meg oseba, ki ima neko čarobno moč in da filmu svoj čar. In kot drugo se mi je že dolgo časa zdela ideja o zvezi ki se je začela prek interneta ubitačna in nepredstavljiva, da bi trajala. Podoben je še City of angels, 50 first dates, Sleepless in Seattle. Kot vidite prevladuje Meg Rayan.

Poleg simpatičnosti, ne lepote, me pritegne še lik. Lik pa mora biti izrazit. Na seznamu je kar nekaj filmov, ki imajo zelo močan in odločen ženski lik. sem se že mal naveličal, da filmi prikazujejo žensko, ki ne ve kaj hoče in ji mora to moški pokazat. Na nek način v to prepričat. Hočem lik, ki bo dal filmu pečat ne z lepoto in oblinami ampak s karakterjem in inteligenco. 10 things I hate about you in A walk to remember sta tipična predstavnika. No malce drugačen je 100 girls. Ima pa močan moški lik, da moški ne bodo na slabšem, pa še huda zgodba.

Včasih vsa s Kosoblejko iskala romantični film, ki nima srečnega konca. In ne boste verjeli ga ni ravno lahko najti. Tako da tretja lastnost bi lahko bila čuden konec. Da se film ne konča "in živela sta srečno do konca svojih dni". Sam v tem primeru se pa vprašaš ali potem sploh še gre za romantični film. Če je bistvo filma zveza med osebama pole je in pika. (500) Days od Summer, Shakespere in love, A walk to remember, Little Manhattan. Vsi ti filmi imajo konec, ko glavna lika ne živita srečno še po koncu filma.

Nekateri so mi všeč ker imajo zanimivo zgodbo ali podajanje le te (500) Days ... Fucking Amal, ...

Najbolj ubitačno pa mi je to, da bo verjetno seznam čez pol leta drugačen, vsaj spodnja polovica. Ker enostavno je filmov toliko, da se vseh ne morem zdaj takoj spomnit in so pustili nek pečat in so po svoje zanimivi. Zgornja polovica bo pa verjetno ostala še dolgo časa ista.

romantični filmi 1

Poleg akcijskih so najbolj gledani še romantični filmi in komedije. Filmska industrija se je razvila na krilih romantičnih filmov še iz časov črno-belih filmov. Saj je ta tip filmov prevladoval na filmskih platnih. Samo nekaj naslovov ki so zaznamovali začetna desetletja filma: Casablanca, Ben Hur, Doctor Zhivago, Titanic, Gone whit the Wind, Singing in the rain,It happened one night, ...

Če pogledate iMDB lestvico o najboljših romantičnih filmih boste začudeni. Med prvimi 10 sta samo dva iz zadnjih 10 let, med 50 je šest filmov starih samo 20 let in manj.
Bolj relevantna se mi zdi lestvica na Amazon-u. Če ne drugega je sestavljena iz glasovanja širšega kroga ljudi. Na tej lestvici najdemo vse od starih klasik do modernih cukrčkov. Naj omenim samo še lestvico Boxofficeprophets. Lestvica je bolj objektivna ampak po pa filmi na kratko opisani in tako se mogoče dobi kakšno idejo za naslednji ogled.

You've got mail
10 things I hate about you
Love actualy
A walk to remember
Sleepless in Seattle
Shakespere in love
City of angels
Amelie Little Manhattan 100 girls 50 first dates (500) Days of summer
Fucking Åmål - Show me love

Sam s sestavo petih najboljših nimam težav, jih izstrelim skoraj kadar koli. Seznam se že dolgo ni spremenil. In verjetno se še dolgo ne bo. Te filme lahko gledam kadarkoli, ni važno kako sem na volji. Naslednjih pet pa je že večji problem. Saj je kar kopica filmov, ki so dobri in se jih splača večkrat videti. A ne pustijo takega vtisa, da bi jih lahko gledal kadarkoli.

Počasi postajajo že dolgočasni, brez kakšnega novega ideje. Če sem pošten, tudi ne morejo izumit tople vode.
Bistvo filmov je: fant sreča dekle, fant se zaljubi v dekle, neke vrste zaplet, za katerega je ponavadi kriv fant, dekle zapusti fanta, fant se na vso moč trudi da bi dobil nazaj dekle in srečen konec.
Ampak vseeno so eni filmi boljši od drugih, tudi če imajo isti koncept. In kaj naredi en film boljši od drugega. Misterij, če bi to vedel bi bil milijonar.
Rad bi rekel, da iščem nekaj unikatnega npr.: zanimiva zgodba, čuden zaključek, igralska zasedba, lokacija, .... Ampak vsak film je unikaten sam po sebi, a hkrati če upoštevamo zgoraj napisano so vsi skoraj isti. Polovica filmov z mojega seznama ima dokaj podobno zgodbo, skoraj vsi srečen konec in igralska zasedba je v polovici filmov zelo kakovostna.

Kako in zakaj pa kdaj drugič.

plan a in b

Mehika, spet me je prijelo, da bi spakiral in šel. :)

Zato sem vzel v roke vodič pod prste tipkovnico in si začel pisati okviren plan poti. Seveda imata še polno pomanjkljivosti, a za začetek je dobro. Imam dva načrta, ki sta različna samo glede začetka in smeri potovanja. Plan A začne v glavnem mestu nadaljuje na jug in se nato preseli visoko na sever. Plan B začne na Yukatanu in gre križem kražem po jugu Mehike in se mimo prestolnice nadaljuje na sever nato pa nazaj na jug.

Plan A: Mexico City - Xochicalco - pod najvišji vrh Mehike - Oxaca - Zipolite - Nationalpark Cañón del Sumidero - Agua Azul - Palenque - Villahermosa - Uxmal - Tulum - Cancun - La Plaz - Los Mochis - Copper Canyon - Monterrey - Chicomostoc - Teuchitlán - Reserva Mariposa Monarca - Tula de Allende - El Tajin - Mexico City
Plan B: Cancun - Tulum - Uxmal - Villahermosa - Palenque - Agua Azul - Nationalpark Cañón del Sumidero - pod najvišji vrh Mehike - Xochicalco - Mexico City - El Tajin - Tula de Allende - Reserva Mariposa Monarca - Teuchitlán - Chicomostoc - Monterrey - Copper Canyon - Los Mochis - La Plaz

Za zdaj sta dva problema. Kako si planirat pot, da se ne bi naveličal arheoloških lokacij. To se je pokazalo, da bo največji problem na jugu, zato poskušam najti še kaj zanimivega, da popestri vse skupaj. Raft, pragozd in jezerca bi morali biti dovolj različni od ruševin, da nebo dolgočasno.
Ter kaj uturit še na sever, da ne bom šel tisoč km na sever zaradi enega kanjona. Malce večja uganka, še posebej zato, ker se v tiste kraje odpravi bolj malo ljudi. je pa tam tista prava Mehika, ki jo poznam s filmov.

Zgornji zemljevid predstavlja pot zgolj simbolično. To pa zato ker prej nisem uporabljal tega programa (Google Earth) za izdelavo poti oz,. za shranjevanje izbranih destinacij. Tako da upam, da se bo slika počasi počasi dopolnjevala in postajala vse bolj natančnejša. In če se kaj poznam bo kmalu nastal tudi plan C.
Plan ŽNJ bo izveden, ki bo mešanica vseh treh.

mednarodna rastava bonsajev

Hotel Mons je bil prizorišče že 4. mednarodne razstave bonsajev. Priredil jo je slovenski bonsaj klub.
Podrobno poročilo o razstavi najdete na njihovi spletni strani.

Sam nisem niti vedel kaj bi pričakoval o te razstave. Na razstavo sem šel totalno brez idej in misli. Vedel sem samo da hočem iti in končno videti prave bonsaje.

Ob prihodu na prizorišče sem najprej videl prodajni prostor, kjer so prodajali posode, bonsaje in pred bonsaje. Na začetku malce prestrašen, da je to to. Ampak za vogalom nova soba, večja soba polna drevesc. Na koncu pa še kotiček kjer je več mednarodnih mojstrov prikazalo svoje veščine pri oblikovanju.

Vrnimo se v prodajni prostor. Kako lepo bi bilo kupit kakšen macesen ali pa kakšno drugo vrsto. Ja lepo, samo denarja pa nimam. Povprečna cena za srednje velik 350€. Potem pa meter visok bonsaj, če se ne motim bor, s super razvitim deblom in nerbarijem, cena da te na ret vrže, 2300€. Namesto enega rabljenga avta, kupiš drevo. :)

Razstavni prostor lepo urejen, vsako drevo je imelo tudi svojo majhno spremljevalno rastlino ali pa japonski zvitek ali kar oboje.
Ko se načudiš policam, si začneš ogledovati razstavljena drevesa. Včasih zgolj z očmi navadnega opazovalca, včasih pa z očmi izkušenega bonsajista. Ne vem od kje te oči. Ampak kot pravijo za vso umetnost, "vsake oči imajo svojega malarja". Ali vsaj nekaj podobnega. Vam bom primer pokazal s fotografijami. Zgornji iglavec je bil najlepši mojemu dekletu, zgornji listavec je najlepši po glasovanju občinstva, spodnji iglavec pa najlepši meni.

Bonsaji so bili različnih vrst, prevladovali so iglavci (ciporesa, bor, smreka, macesen, ...) med listavci pa bolj domače vrste (bukev, ruj, rešelika, hrast, ...).

Edino zaradi česar sem bil rahlo začaran je bilo dejstvo, da je bilo na mednarodni razstavi prisotnih zgolj štiri držav, vključno z gostiteljico.

Sem pa bil lastnik dosti lepšega ruja, kot sta bila razstavljena na razstavi. A mi je na žalost prehitro umrl.
Pred tednom dni sem se sprehodil po arboretumu v Volčjem potoku in si ogledal tulipančke in dinozavre. Poleg tega pa so imeli v prodajnem salonu tudi nekaj bonsajev. Ampak so se mi zdeli prav smešni. Saj so bili tanki komaj za debelino mojega palca in visoki dobrih 20cm. Tako da si človek prav z veseljem ogleda te mojstrovine.