vikend ki ga ne pozabiš

22. in 23. maj 2010 državno planinsko orientacijsko tekmovanje SPOT. Na Ravnah na Koroškem smo se zbrali vsi, ki imamo radi planinsko orientacijo. Naj vam le na kratko in s slikami malo pokažem kje smo uživali in kaj vse smo doživeli. Na SiOL-u, si lahko preberete, kako je SPOT videla Manca.

Na SPOT-u me še niso tako zmatrali, kot so me letos. Gor in dol, pa gor in dol, ravno smo prišli na vrh smo se morali spustit na drugi strani nazaj dol, in ponovi vajo.

vir geopegija

Hoja po lepih širokih makadamskih poteh. Koroška je s takimi potmi prepletena, takoj ko se dvigneš iz doline naletiš na makadamsko pot, ki vodijo do osamljenih kmetij. Že na zgornji sliki je videti veliko poti označenih z belo barvo. Z rdečo je asfaltna cesta, s črno pa gozdna pot. Včasih pa je bilo na vrsti tudi brezpotje.V soboto je bilo lepo, smo krenili na pot skoraj zadnji. Zato je bilo potrebno marsikoga prehitet pa še pot so nam dodobra shodili, še posebej travnike. Samo čakali smo, kdaj bo kakšen kmet z vilami šel nad nas. Ker so bili strpni, smo jim v zahvalo naredili zgolj eno stezo čez travnik.Prvi dan smo delovali kot zelo uigrana ekipa. Zadnji je imel zemljevid in kompas ter delil navodila prvima dvema, ki sta iskala kontrolno točko in sporočala nazaj kaj vidita. Rezultat je bil, da smo na vse točke prišli zelo točno, brez kakšnega iskanja. Sam sem zelo redko prijel karto v roke, sem prevzel delo lovskega psa. Pa še zgovarjal sem se lahko, da nisem nič zgrešil. :)Drugi dan se je ekipa malce zmedla. Aja naj omenim samo še to, da smo morali v nedeljo najti zgolj dve KT pa smo že zmagali :), tako da je malce motivacija padla. Na KT2 (kontrolna točka 2) so nas dohitele dve ekipi in nato smo šli skupaj naprej. Na poti do KT3 smo se preveč zanašali na druge in prav nič nase. In nas je vse skupaj zelo drago stalo. Malce smo zabluzili. Zelene pike ponazarjajo našo pot do KT3, nadaljevanje na KT4 je bilo mimo zaselka Žaže.Nato smo se malo iskali še pri KT4, potem pa smo se končno spet spravili k sebi, malce zaradi jeze na naloge na KT5, malce ker smo bili spet sami. In v nadaljevanju spet delovali odlično. Nekaj posebnega je bila nočna tekma. Mešanica gozda, grmičevja in urbane džungle, ki je popestrila vse dogajanje. Na tekmo smo bili malce slabše pripravljeni, saj smo imeli vsi trije le navadne čelne svetilke, medtem ko so imeli drugi prave "reflektorje". Zato je bilo nape gibanje v gozdu super, saj se nismo nič iskali. Pa še neko hudo idejo smo imeli prehod iz ene ceste na drugo po brezpotju. Ideja, ki se je zdela na začetku super je na sredini zmeraj bolj postaja napačna, a se na samem koncu odvila prav odlično. Na točko smo prišli genau točno.Smo se pa zato na kratko malce zmedli v mestu, ko smo stali pred cerkvijo pa ni bila tista kot smo mislili, da je na zemljevidu. A smo hitro našli cerkev nato pa še KT. Prvič, kar hodim na SPOT-e je bilo za nalogo na KT izmerit azimut iz zadnje KT na cilj. Fora je bila v tem, da je vmes stal trgovski objekt. In spet je prišel v rabo meter, kot že na prejšnji KT, ko smo merili dolžino.


Še nekaj utrinkov:

Lepe hiške, kapelice in naselja živih barv. Je bila ena vas, v kateri je bilo 10 hiš, od tega jih je 8 bilo pobarvanih v različne žive barve (rumena, rdeča, plava, zelena, ...)

Mnogo potočkov prek katerih smo šli. Čez nekatere tudi po 10 krat v dobrih 150m. Kljub temu da smo bili vedno v bližini kakšne vode nam dež v soboto ni prizanašal, v nedeljo pa sem se sam zmočil, ko sem "ponesreči" čofnil v pas močvirnatega mahu.

Počivališče utrujenih orientacijstov je bilo prijetno in domače s plezalno steno na obeh straneh telovadnice.

Zanimive naloge na KT, od oživljanja, merjenja razdalije, živalic, Lovra Kuharja pa do sistema "bingelj".

romantični filmi 2

Nikoli me niso navdušili filmi kot so: Made of Honor, Knocked up, Definitely maybe, American High school, Bride wars, in podobni. Saj je vse skupaj predvidljivo, umetno in malce dolgočasno. Se mi zdi da igrajo preveč na karto lepe igralke ali igralca. Saj vem nekaj filmov z mojega seznama je prav takih.
A ne vem zakaj me pritegnejo. Eden takih je You've got mail. Klasika s Hanksom in Ryan. Zaplet in razplet je logičen, igralska zasedba super pa še lušna za večino, ... nič posebnega. In zakaj je potem na vrhu seznama. Zato kej je Meg oseba, ki ima neko čarobno moč in da filmu svoj čar. In kot drugo se mi je že dolgo časa zdela ideja o zvezi ki se je začela prek interneta ubitačna in nepredstavljiva, da bi trajala. Podoben je še City of angels, 50 first dates, Sleepless in Seattle. Kot vidite prevladuje Meg Rayan.

Poleg simpatičnosti, ne lepote, me pritegne še lik. Lik pa mora biti izrazit. Na seznamu je kar nekaj filmov, ki imajo zelo močan in odločen ženski lik. sem se že mal naveličal, da filmi prikazujejo žensko, ki ne ve kaj hoče in ji mora to moški pokazat. Na nek način v to prepričat. Hočem lik, ki bo dal filmu pečat ne z lepoto in oblinami ampak s karakterjem in inteligenco. 10 things I hate about you in A walk to remember sta tipična predstavnika. No malce drugačen je 100 girls. Ima pa močan moški lik, da moški ne bodo na slabšem, pa še huda zgodba.

Včasih vsa s Kosoblejko iskala romantični film, ki nima srečnega konca. In ne boste verjeli ga ni ravno lahko najti. Tako da tretja lastnost bi lahko bila čuden konec. Da se film ne konča "in živela sta srečno do konca svojih dni". Sam v tem primeru se pa vprašaš ali potem sploh še gre za romantični film. Če je bistvo filma zveza med osebama pole je in pika. (500) Days od Summer, Shakespere in love, A walk to remember, Little Manhattan. Vsi ti filmi imajo konec, ko glavna lika ne živita srečno še po koncu filma.

Nekateri so mi všeč ker imajo zanimivo zgodbo ali podajanje le te (500) Days ... Fucking Amal, ...

Najbolj ubitačno pa mi je to, da bo verjetno seznam čez pol leta drugačen, vsaj spodnja polovica. Ker enostavno je filmov toliko, da se vseh ne morem zdaj takoj spomnit in so pustili nek pečat in so po svoje zanimivi. Zgornja polovica bo pa verjetno ostala še dolgo časa ista.

romantični filmi 1

Poleg akcijskih so najbolj gledani še romantični filmi in komedije. Filmska industrija se je razvila na krilih romantičnih filmov še iz časov črno-belih filmov. Saj je ta tip filmov prevladoval na filmskih platnih. Samo nekaj naslovov ki so zaznamovali začetna desetletja filma: Casablanca, Ben Hur, Doctor Zhivago, Titanic, Gone whit the Wind, Singing in the rain,It happened one night, ...

Če pogledate iMDB lestvico o najboljših romantičnih filmih boste začudeni. Med prvimi 10 sta samo dva iz zadnjih 10 let, med 50 je šest filmov starih samo 20 let in manj.
Bolj relevantna se mi zdi lestvica na Amazon-u. Če ne drugega je sestavljena iz glasovanja širšega kroga ljudi. Na tej lestvici najdemo vse od starih klasik do modernih cukrčkov. Naj omenim samo še lestvico Boxofficeprophets. Lestvica je bolj objektivna ampak po pa filmi na kratko opisani in tako se mogoče dobi kakšno idejo za naslednji ogled.

You've got mail
10 things I hate about you
Love actualy
A walk to remember
Sleepless in Seattle
Shakespere in love
City of angels
Amelie Little Manhattan 100 girls 50 first dates (500) Days of summer
Fucking Åmål - Show me love

Sam s sestavo petih najboljših nimam težav, jih izstrelim skoraj kadar koli. Seznam se že dolgo ni spremenil. In verjetno se še dolgo ne bo. Te filme lahko gledam kadarkoli, ni važno kako sem na volji. Naslednjih pet pa je že večji problem. Saj je kar kopica filmov, ki so dobri in se jih splača večkrat videti. A ne pustijo takega vtisa, da bi jih lahko gledal kadarkoli.

Počasi postajajo že dolgočasni, brez kakšnega novega ideje. Če sem pošten, tudi ne morejo izumit tople vode.
Bistvo filmov je: fant sreča dekle, fant se zaljubi v dekle, neke vrste zaplet, za katerega je ponavadi kriv fant, dekle zapusti fanta, fant se na vso moč trudi da bi dobil nazaj dekle in srečen konec.
Ampak vseeno so eni filmi boljši od drugih, tudi če imajo isti koncept. In kaj naredi en film boljši od drugega. Misterij, če bi to vedel bi bil milijonar.
Rad bi rekel, da iščem nekaj unikatnega npr.: zanimiva zgodba, čuden zaključek, igralska zasedba, lokacija, .... Ampak vsak film je unikaten sam po sebi, a hkrati če upoštevamo zgoraj napisano so vsi skoraj isti. Polovica filmov z mojega seznama ima dokaj podobno zgodbo, skoraj vsi srečen konec in igralska zasedba je v polovici filmov zelo kakovostna.

Kako in zakaj pa kdaj drugič.

plan a in b

Mehika, spet me je prijelo, da bi spakiral in šel. :)

Zato sem vzel v roke vodič pod prste tipkovnico in si začel pisati okviren plan poti. Seveda imata še polno pomanjkljivosti, a za začetek je dobro. Imam dva načrta, ki sta različna samo glede začetka in smeri potovanja. Plan A začne v glavnem mestu nadaljuje na jug in se nato preseli visoko na sever. Plan B začne na Yukatanu in gre križem kražem po jugu Mehike in se mimo prestolnice nadaljuje na sever nato pa nazaj na jug.

Plan A: Mexico City - Xochicalco - pod najvišji vrh Mehike - Oxaca - Zipolite - Nationalpark Cañón del Sumidero - Agua Azul - Palenque - Villahermosa - Uxmal - Tulum - Cancun - La Plaz - Los Mochis - Copper Canyon - Monterrey - Chicomostoc - Teuchitlán - Reserva Mariposa Monarca - Tula de Allende - El Tajin - Mexico City
Plan B: Cancun - Tulum - Uxmal - Villahermosa - Palenque - Agua Azul - Nationalpark Cañón del Sumidero - pod najvišji vrh Mehike - Xochicalco - Mexico City - El Tajin - Tula de Allende - Reserva Mariposa Monarca - Teuchitlán - Chicomostoc - Monterrey - Copper Canyon - Los Mochis - La Plaz

Za zdaj sta dva problema. Kako si planirat pot, da se ne bi naveličal arheoloških lokacij. To se je pokazalo, da bo največji problem na jugu, zato poskušam najti še kaj zanimivega, da popestri vse skupaj. Raft, pragozd in jezerca bi morali biti dovolj različni od ruševin, da nebo dolgočasno.
Ter kaj uturit še na sever, da ne bom šel tisoč km na sever zaradi enega kanjona. Malce večja uganka, še posebej zato, ker se v tiste kraje odpravi bolj malo ljudi. je pa tam tista prava Mehika, ki jo poznam s filmov.

Zgornji zemljevid predstavlja pot zgolj simbolično. To pa zato ker prej nisem uporabljal tega programa (Google Earth) za izdelavo poti oz,. za shranjevanje izbranih destinacij. Tako da upam, da se bo slika počasi počasi dopolnjevala in postajala vse bolj natančnejša. In če se kaj poznam bo kmalu nastal tudi plan C.
Plan ŽNJ bo izveden, ki bo mešanica vseh treh.

mednarodna rastava bonsajev

Hotel Mons je bil prizorišče že 4. mednarodne razstave bonsajev. Priredil jo je slovenski bonsaj klub.
Podrobno poročilo o razstavi najdete na njihovi spletni strani.

Sam nisem niti vedel kaj bi pričakoval o te razstave. Na razstavo sem šel totalno brez idej in misli. Vedel sem samo da hočem iti in končno videti prave bonsaje.

Ob prihodu na prizorišče sem najprej videl prodajni prostor, kjer so prodajali posode, bonsaje in pred bonsaje. Na začetku malce prestrašen, da je to to. Ampak za vogalom nova soba, večja soba polna drevesc. Na koncu pa še kotiček kjer je več mednarodnih mojstrov prikazalo svoje veščine pri oblikovanju.

Vrnimo se v prodajni prostor. Kako lepo bi bilo kupit kakšen macesen ali pa kakšno drugo vrsto. Ja lepo, samo denarja pa nimam. Povprečna cena za srednje velik 350€. Potem pa meter visok bonsaj, če se ne motim bor, s super razvitim deblom in nerbarijem, cena da te na ret vrže, 2300€. Namesto enega rabljenga avta, kupiš drevo. :)

Razstavni prostor lepo urejen, vsako drevo je imelo tudi svojo majhno spremljevalno rastlino ali pa japonski zvitek ali kar oboje.
Ko se načudiš policam, si začneš ogledovati razstavljena drevesa. Včasih zgolj z očmi navadnega opazovalca, včasih pa z očmi izkušenega bonsajista. Ne vem od kje te oči. Ampak kot pravijo za vso umetnost, "vsake oči imajo svojega malarja". Ali vsaj nekaj podobnega. Vam bom primer pokazal s fotografijami. Zgornji iglavec je bil najlepši mojemu dekletu, zgornji listavec je najlepši po glasovanju občinstva, spodnji iglavec pa najlepši meni.

Bonsaji so bili različnih vrst, prevladovali so iglavci (ciporesa, bor, smreka, macesen, ...) med listavci pa bolj domače vrste (bukev, ruj, rešelika, hrast, ...).

Edino zaradi česar sem bil rahlo začaran je bilo dejstvo, da je bilo na mednarodni razstavi prisotnih zgolj štiri držav, vključno z gostiteljico.

Sem pa bil lastnik dosti lepšega ruja, kot sta bila razstavljena na razstavi. A mi je na žalost prehitro umrl.
Pred tednom dni sem se sprehodil po arboretumu v Volčjem potoku in si ogledal tulipančke in dinozavre. Poleg tega pa so imeli v prodajnem salonu tudi nekaj bonsajev. Ampak so se mi zdeli prav smešni. Saj so bili tanki komaj za debelino mojega palca in visoki dobrih 20cm. Tako da si človek prav z veseljem ogleda te mojstrovine.

najboljša igra

Na letošnjem svetovnem prvenstvu v snookerju se je zgodilo nekaj zanimivega, nekaj kar vsak navdušenec tega športa ne bi smel zamuditi.

Pred točno 25 leti sta se v finalu srečala Steve Davis in Dennis Taylor. O tem finalu se med navijači še danes govori. Davis je konkretno povedel (8:0), a se Taylor ni predal in po pavzi prevzel vajeti v svoje roke. Po kocu dveh rund igranja je bil rezultat 9:7 za Davisa. Nato kakšnega velikega pobega ni bilo več.
O naslovu je odločal zadnja 35 igra pri rezultatu 17:17, ki je bila polna preobratov. Oba igralca sta imela večkrat možnost osvojiti naslov a na koncu je to uspelo Dennisu Tayloru.
Kako je potekal finale leta 1985 si lahko pogledate na YouTubu, povezva.

No on da so obeležili to zanimivo finale so v BBC-ju, kjer oba sedaj delata kot komentatorja snooker tekem, odločili, da bodo ponovili zadnji okvir te tekme. "Povratna tekma" se je odvijala pred finalnim obračunom Robertson vs. Dott.
Na povezavi si lahko pogledate posnetek kako je se skupaj zgledalo.

Sam sem vse skupaj spremljal prek TV-ja in vam lahko rečem, da takega ovirja oz. tekme pa še ne. Malce mi je bilo žal, da si nisem prej pogledal originalnega zadnjega okvirja, saj so se malce nanašali nanj. A smo preživeli.

To je bil način s katerim bi se lahko snooker znebil oznake dolgočasno in preveč resno. upam, da bodo v prihodnje poskušali s še kakšno takšno ponovitvijo.

končnčno pravi

Uporabniki Linux distribucije Ubuntu že veste, da je konec aprila prišla na plano nova verzija distribucije 10.4 LTS. Če ne drugega vam Ubuntu neprestano teži in vas opominja, da bi bilo najbolje če nadgradite sistem. Vse lepo in prav.

Sam s tem še nisem imel izkušenj, saj sem svež uporabnik tega o. s. Zato sem počakal, da bo Kosoblejka povedala, kaj več. Če ne drugega ona pole pobrska o tem na raznih blogih in dobi razna mnenja. No nazadnje je Kosoblejka podlegla novi igrački in nadgradila sistem, vse lepo in prav dela super. sam sem se za nadgradnjo odločil predvsem, ker sem imel že en kup popravkov, ki jih ubuntu ni hotel naložiti brez nadgradnje. Aja da bom jasen sam uporabljam KDE različico Ubuntuja, Kubuntu.

Pa smo šli na nadgradnjo. In ta nagradnja je zahtevala hiter beckup. Nato pa dolgotrajen postopek nadgradnje, 3h. In po končani nadgradnji je bil rezultat porazen. Prenosnik mi je prikazal kot da imam dva zaslona na enem. Štala. No to se je popravilo z resetiranjem. A ker sam nimam sreče s tem operacijskem sistemom se po resetiranju pojavi še bolj resna težava.

Po prikazu Organizatorja, ki se mi zažene takoj ko pridem v Kubuntu, je ozadje prazno, črn zaslon, brez kakršnih koli oken ali gumbov. Štala. Ta linux me pa res ne mara.

No takoj pade odločitev, da grem na čisto namestitev Kubuntuja 10.4 LTS 64bit. Ko ga potegnem z neta in zapečem na CD se začne postopek namestitve. Še prej pa beckup ostalih map, katere v začetku niso bile najnujnejše.

Namestitev poteka brez težav. In ko končam sem počasi presenečen. seveda sem izgubil vse lastne nastavitve, a mi ni hudo. Z zvokom nisem imel težav, saj mi je vse sam prepoznal. In da niti ne omenjam, kako sem si nastlal "Namizje", je prav lušno. In kar je še najpomembnejše, spanje dela.

Super končno sem ponosen uporabnik Kubuntuja. In sedaj lahko končno začnem uporabljati svoj prenosnik zares.

svetovno 2010

Seveda je spet govora o snooker-ju. Že od samega začetka, leta 1927, se odvija v Angliji. Prvi zmagovalec je bil Joe Davis, ki pa na žalost ni v sorodu s Steve Davisom. Igrali so do 20 dobljenih okvirjev. Najvišji break je bil 60 točk. Za zmago je dobil 6.10 funta. Dan danes je vse drugače.
Zmagovalec prejme 250.000 funtov. Trenutno je najvišji brejk 146, kar je 1 manj kot je vseh možnih točk. Igra pa se na 18 dobljenih okvirjev.

Od leta 1977 svetovno poteka na enem in istem mestu Crucible Theatre v Sheffieldu in bo tam potekal vsaj do leta 2014. Nastopajo pa sami asi: 7. kratni svetovni prvak Stephen Hendry, 6. kratni svetovni prvak Steve Davis ter 3. kratna svetovna prvaka John Higgins in Ronnie O'Sullivan in 6. ki so svetovno prvenstvo osvojili enkrat. Od tega je polovica četrtfinalistov že osvojila naslov. V Polfinalu pa nastopa samo še 1. in to je Graeme Dott, ki je naslov dosegel pred 4. leti.

Najbolj žgoči debati na tem svetovnem sta in sta bili, kako naredit snooker bolj privlačen gledalcem ter kako skrajšat tekmovanje. Trenutni format format tekmovanja je eden daljših, če ne najdaljši, v individualnih športih. Svetovnega prvaka dobimo šele po 17. dnevih tekmovanja.
Tekme trajajo tudi več dni, s premori. Igralca lahko igrasta 3 serije po 8 iger (okvirjev) tudi 3 dni, vsako serijo en dan. To je pa za gledalce malce mučno, saj si morajo vzeti prosto pa tudi poceni ni ker moraš za en dvoboj kupiti 3 karte. Igra pa je naporna tudi za igralce, saj po večini traja igra med 6 in 6,5h golega igranja.
Da bi se skrajšalo igranje so predlagali igranje na manjše število zmag, najbolj radikalno na 1 zmago. Večina pa se najbolj nagiba k skrajšanju za 5 okvirjev, to pomeni da je finale do doseženih 15 zmag. Oz. druga alternativa zgolj 16 nastopajočih (sedaj jih je 32).
Kako povzdigniti priljubljenost igre pa je malce težja zadeva. korak v to smer so storili lansko leto, ko je igralec John higgins organiziral sistem tekmovanj, ki se odvijajo po Evropi in promovirajo šport in domače igralce. Izkazalo se je za dokaj uspešn koncept. Nagradni sklad je dokaj visok, čeprav si želijo še višjega. Optimisti premišljujejo o miljonu funtov. A trenutno v tej recesiji ne bo to kmalu mogoče.

Drugi problem so ženske. Saj so njihova tekmovanja zelo slabo pokrita in spremljana. Upam, da bodo kmalu začele stopati možkim v štric.

čuden sistem

Na vsakem prvenstvu je cilj, da se na koncu dobi najboljšega. In za ta cilj obstajajo različni načini.

Vsem poznan format iz ekipnih športov (nogometa, rokometa, košarke). Ekipe v skupinah tekmujejo med seboj in nato najbolši (eden ali več) napreduje naprej. Lahko v dodatno skupino ali pa v boje na izpadanje.
Na bližajočem svetovnem nogometnem prvenstvu 2010 je 32 držav razporejenih v 8 skupin po 4 države. Te tekmujejo med seboj. Najbolše dve napredujejo v izločevalne boje (osmina finala, četrt finale, polfinale in finale). V izločevalnih boji napreduje samo znagovalna ekipa, poražena se poslovi.

Zelo podobno je individualnih športih, samo da vse skupaj ni tako razdrobljeno. Če vzamem za primer snooker. Na svetovno prvenstvo je prvih 16 na jakostni lestvici avtomatično uvrščenih, za ostalih 16 mest pa se igra kvalifikacijske dvoboje. Nižje kot si na lestvici več dvobojev moraž igrati. Igralci od 17- 32 igrajo 1 tekmo, 33 - 48 igrajo 2 tekmi in tako naprej. Gre se do igralcev na 64 mestu.
Na svetovnem nastopa 16 parov in ti nato igrajo na izločanje. Kdor ne izgubi je svetovni prvak. Logično.

Te dni je potekalo svetovno prvenstvo v curlingu (lednem keglanju). Curling liga ima pa prav poseben sistem tekmovanja. Tako čudnega verjetno nikjer ni in ga je malce težje razumet. Ne razadi kompleksnosti ampak zaradi nelogičnosti.
Državi finalist, so se na tekmovanju med seboj pomirile 3.

Ok da malce razložim. Na tekmovanju nastopa 12 držav. V predtekmovanju igrajo vsaka z vsako. Sepravi vsaka država igra 11 tekem. Nato pa najboljše 4 napredujejo v končnico. V končnici so sledeči pari: prvo in drugo ter tretje in četrto uvršečna ekipa iz predtekmovanja. Nato igra poraženka prvega para z zmagovalko drugega para. FINALE: Zmagovalka tega para igra z zmagovalko prvega para. ZA 3. MESTO: Poraženka tega para pa s poraženko drugega para.

Čudno da dol padeš. Še bel čudno pa če poskušaš opisat. Uglavnem na svetovnem sta se ekipa Kanade in Norveške spopadli 3. krat. Prvič v predtekmovanju nato pa v prvi tekmi končnice in v finalu. Končni rezultat 2:1 za Kanado. Ta rezultat nima nobene veze s tem da je nato Kanada svetovni prvak.

Diagram poteka končnice je dostopen na spletni strani curling zveze.

čudovita narava

Dan nazaj se v avtu peljemo iz Razdrtega po avtocesti v Vipavsko dolino in kar naenkrat prijavim "Kolk ubitačna barva trave, zelena." In folk v avtu se začne smejat, v smislu ja kašne barve pa naj bi bla. :(
Za moment se vprašam ali sem res čuden ali kaj. Sem res toliko za kačami, da nič ne vidim ali kaj. Sam mi kmali vklopi, da nisem jaz tisti ki je čuden, drugim je pač bilo vse normalno, a ni bilo.

Narava ima 2. obdobji ko ima resn ubitačne barve. Za eno vsi vemo, to je jesen, ko gre iz zelene v živo barvne odtenke več ali manj vse drevje. drugo pa je ko gre iz rjave v zeleno. Samo ta zelena ni obična zelena ampak je živo zelena, rejs ubitačna. Zdaj ne vem ali je tolik zelena ker je prej nismo navajeni ali pa je res zelena. :)

In o tem sem prej govoril.

Iz rjave na zeleno gre najprej trava. Z avtoceste so na novo ozeleneli travniki kar padli v oči in zelo iztopali. In zardi tega je sledila ta moja izjava. Dodatna fora je v tem ker se to zgodi skoraj čez noč. verjemite 2 dni nazaj sem šel po isti cesti ob približno istem času in vremenu, pa niso bili travniki niti približno toliko zeleni.

Najlažje je zrešiti to obdobje te žive ubitačne zelene barve. Trava bo bila tako zelena še par dni pole papa. A potem bo, vsaj moralo bi, pognat drevje in bo drevje nosilo to ubitačno zeleno par dni.

Uživajte naravo dokler je še v učitačnih barvah.